Grb Središča je iz poznejšega časa in je zelo preprost, ima le ščit, ne pa t.i.čelade. Ščit je razdeljen v dve polovice; čez spodnjo, srebrno polovico je poševno potegnjen od desne na levo modri pram, v katerem sta dva srebrnasta kolobarja, dva srebrnasta kolobarja sta tudi pod pramom, eden pa nad pramom. Zgornaj polovica ščita je modre barve, po sredi navpično razdeljena z rdečim pramom, levo in desno stoje po trije zeleni topoli, nad njimi pa osmerooglata zvezda. Najstareši odtis središkega grba je iz leta 1564. Vtisnjen je v zelenkasti pečatni vosek, ki visi na svilnati, rdeče rumeni spleteni vrvici, s katero je sešit zapisnik Cocljevih srediških posestev iz leta 1579.
Središčani imajo ustno izročilo nastanku in pomenu svojega grba:
» Nekoč se je, tako pripoveduje ljudstvo, pokvaril voz ormoškemu graščaku, središki kovač pa mu ga je izvrstno popravil, da je graščak v priznanje in zahvalo dal Središčanom pravico imeti lasten grb in v njem kolesa ( kolobarji v spodnji polovici bi pomenili kolesa).
V kroniki Fran Kovačiča, Trg Središče opisuje, da »tržani« prebivalci štajerskih mest in trgov in so se z ozirom na pravice in dolžnosti navadno delili v štiri vrste: plemenitaši, meščani, tržani, želarji in gostači ali tujci. Jedro središkega trga so tvorili tržani.
TRŽANSKA pravica je bila osebna in je ni bilo mogoče podedovati. Tudi sinovi tržanov, ki so bili samostojni gospodarji so morali prositi magistrat za potrditev trške pravice, seveda je bilo to za domačine lahek način pridobitve, medtem ko je bilo za tujce to zelo zahtevno. Mnogokrat je tu odločevala tesnosrčna sebičnost – celo proti domačinom.
